Srbija- 15. in 16. dan

 V nedeljo smo imeli prost dan, zato smo se odločili, da je čas za izlet. Usedli smo se na avtobus in se odpeljali do železniške postaje v Beogradu. Tam smo kupili karte in se odpravili do Novega Sada. Hoteli smo na vlak, ki pelje le 36 min, ampak je bil zaseden, zato smo morali na tistega, ki vozi 57 min. Tudi to je bilo čisto vredu, saj smo imeli na vlaku čas, da Natalijo učimo parazitologijo. Ena ura je minila zelo hitro, mi pa smo med tem časom že postali lačni. Jakob in Urban sta hitro poiskala najbližjo restavracijo, ki je izgledala užitno, da Taja in Natalija ne bi postali “hangry.” To, kar smo izbrali je bila dobra izbira, saj smo bili vsi zelo zadovoljni. No, razen Urban, ki je kot prilogo naročil riž, dobil pa je rižoto z gobicami(gobic ne mara). Pot nas je nesla proti Dunavskem parku, kjer je bilo zelo veliko rac in golobov. Nekaj minut smo še hodili, šli čez most in že smo bili pod našo zadnjo točko ogleda, ki je bil Sat na Petrovarandinskoj Tvrdnjavi. Zdelo se nam je, kot da se vzpenjamo na Ljubljanski Grad, bilo je tudi zelo vroče, zato smo zašvicali. Vsa ta hoja se je izplačala, ker je bil razgled čudovit. 

Zgoraj smo odšli tudi na pijačo, da ne bi dehidrirali.                        Quote tega dneva pa je bil: “Počivala boš, ko boš umrla.”

Za nazaj smo se odločili, da bookiramo vlak že vnaprej preko telefona, da ne bo slučajno kakšnih presenečenj. Na poti nazaj pa smo se morali ustaviti še na sladoledu. Sončen dan smo zelo lepo izkoristili, zvečer pa smo samo še pospravili apartma, odnesli smeti in se pripravili na odhod. 

V ponedeljek pa je bil žal že čas za odhod. Čisto vsem sta ta dva tedna minila, kot bi mignil. Zjutraj smo pospravili še zadnje stvari v aparmaju. Fanta sta bila tako prijazna in odšla vsem po zajtrk v bližnjo pekarno. Z žalostjo smo odšli iz apartmaja in krenili proti kombiju. Ta izmenjava je bila nepozabna za čisto vsakega izmed nas, naučili smo se veliko novega na veterinarskem področju, verjetno pa tudi dobili nekaj samostojnosti v kar nas je vseskozi spodbujala profesorica. Večino stvari, ki so se zgodile v Beogradu smo opisali v blogu, nekatere pa naj ostanejo skrivnost. Zahvaljujemo se projektu Erasmus, naši šoli in pa profesorici Alji, ki so nam vse to omogočili.

Taja, Natalija, Urban, Jakob. 

Srbija- 13. in 14. dan

V petek je bilo cel dan deževno vreme, zato smo se odločili, da bomo ta dan bolj doma. Poležavanje nas je kar kmalu minilo, zato smo se oblekli, vzeli dežnik in se odpravili proti mehiški restavraciji. Tam smo pojedli kosilo in odšli do muzeja iluzij. Ko smo si ga ogledali, smo bili vsi mnenja, da ni bil ravno vreden ogleda. Bil je zelo podoben slovenskemu, ampak še malo slabši. Najbolj zanimiva stvar v muzeju pa je bila tale soba, v kateri smo se tudi zelo dolgo časa zadržali. Všeč je bila predvsem Urbanu, iz neznanega razloga…

Ker nam je bil hram Svetog Save zelo všeč in si je Natalija želela kupiti še brojanico smo se sprehodili še do tja. Zopet nas je presenetila njena velikost. Nataliji je zapestnico kupila Taja, ker je v pravoslavni veri greh, če si jo kupiš sam.

Zvečer smo se šli še malo sprehajati po centru Beograda in se malo podružili. Seveda ni minilo veliko časa, preden smo se spet znašli v naši priljubljeni trgovini- Maxiju, kjer smo si nabrali zaloge čipsa.

V soboto smo pomagali delati na festivalu za posvojevanje uličnih psov. Ko smo prišli tja, smo najprej vse mladičke odnesli v ogrado, bilo jih je 5 in vsi iz istega legla. 

Prišli so tudi trije odrasli.

  

Naše delo na festivalu je bilo to, da malo opazujemo mladičke in jih podajamo mlajšim. Zgodili sta se namreč dve nezgodi. Črn mladiček je pristal na tleh kar dvakrat. Kar veliko ljudi se je zanimalo za kužke in jih crkljalo. Čas je mineval zelo hitro, vedno manj je bilo tudi psov. Bilo pa je vse več komarjev, kar nas je pripeljalo do tega da smo morali v trgovino po repelent, naslednji dan, pa smo se vseeno zbudili s polno pikov. Na koncu nam je uspelo oddati vse mladičke in pa dva odrasla kužka. To je vse zelo osrečilo, saj je težko videti vse te živali brez doma. 

Srbija- 11. in 12. dan

V sredo na Rakovici nismo imeli veliko psov, zato smo končali dokaj kmalu in se nato v skupnem prostoru še malo podružili.                                                                                Na urgenci smo kot ponavadi začeli s sterilizacijami in kastracijami mačk. Tokrat je bil z nami veterinar Milan 1, ki nam je brez težav vseskozi razlagal kaj počne in zakaj. Na kastracijo je celo prišel pes, mešanec med labradorcem, ki so ga lastniki dali kastrirati, ker je bil preveč podivjan. Naučil naju je tudi "malih skrivnosti velikih kuharjev". Pogostili so naju še s kilo šunke in kruha, sami pa smo šli po "nešto slatko" v trgovino.

Ko smo prišli domov smo se odločili, da danes ne bo dan za kuhanje. Odpravili smo se čez cesto v naš priljubljeni KFC. Najedli smo se, s tem pa smo pridobili energijo za “šetnjo” po mestu in kupovanje spominkov našim domačim. Za konec našega sprehoda smo odšli v Starbucks, ker moški del ekipe še ni bil tam. Komaj smo čakali, da vidimo če bodo naša imena napisali pravilno. Urbana so poimenovali Uran, Jakoba pa Jakov. 

Malo smo se pogovarjali in sklenili, da moramo spet v trgovino. To nas ni presenetilo, saj je obisk Maxija vsakodneven. Upamo, da dobimo kakšne točke zvestobe. Ob 21h smo hoteli gledati francoski film na prostem, ampak ko smo prišli do tja, ni bilo več prostora za nas. Odločili smo se, da gremo samo na eno pijačo. Tam smo imeli zelo zanimive pogovore, quote večera pa je bil: “ Don’t grow up, it’s a trap.”Na poti domov pa smo še malo brainstormali in se spraševali kolikšen je pH možganov in ugotovili, da je 7,2. Prišli smo domov in samo zaspali.

Četrtek je kot naš zadnji dan minil zelo hitro. Pri današnjih posegih na urgenci je bil glavni šef Milan 2, ki nas je s svojimi šalami in psovkami nasmejal do solz. Bil je glavni veterinar pri odstranitvi očesa mačke. Pustil nam je, da med operacijo slikamo in snemamo kako reže in vihti kirurške inštrumente.

   

Ker je bil to naš zadnji dan smo zaključili malo prej kot ponavadi, se poslovili od veterinarjev in jim izročili manjše presenečenje. Na koncu so nas še pogostili z roštilj mesom,  lepinjami in kupusom. 

Na rakovici je vse potekalo kot prejšnje dni, bilo je nekaj kastracij in sterilizacij. Ko smo končali sva se tudi midve odločili, da vse zbereva na kup in jim izročiva darila. Vsi so bili zelo veseli in vsem, tudi nama, se je bilo zelo težko posloviti. Vsi upamo, da se bomo lahko kmalu spet videli.

Ker smo bili vsi zelo utrujeni od celega tedna, smo si danes vzeli bolj za počitek in se naspali. Ko smo se zbudili, smo postali lačni in si naročili pico. Bil je namreč dež in nikomur se ni dalo iti jest ven, prazne pa so bile tudi naše zaloge. Dovolj je bilo ležanja, zato sta se punci spet odpravili do shopping centra. 

Profesorica si je ta večer zaželela palačinke, zato jih je le zanjo prijazno spekel naš Urban. Spoznali smo tudi, da jih ona najraje jé s kečapom. 

Srbija- 9. in 10. dan

 Zadnji teden v Beogradu smo začeli zelo delovno. Bil je tudi čas, da se zamenjamo. Fanta sta sedaj odšla na urgenco, punci pa na Rakovico. 

Na Rakovici smo imeli kar 14 sterilizacij in 7 kastracij. Zopet naju je zelo presenetil čas, v katerem so vse to naredili. Za vse to, smo porabili le slabe 4 ure. Midve sva pomagali čistiti in pa aplicirati antibiotik, vitamine in  cepivo za steklino, ter pridržali inštrumente veterinarjem. Tudi na Rakovici naju je presenetila higiena in čistoča.     

Zelo naju je razžalostil pogled na vse te pse v zavetišču.

Po opravljenem delu smo si vzeli čas za daljšo pavzo in malico. Takrat je bil že čas da odidemo in sproti poberemo še fanta na urgenci.

Na urgenci pa smo za začetek sterilizirali in čipirali 4 mačke, nato pa smo več ali manj cel dan sprejemali stranke z različnimi težavami. V ambulanto je prišel gospod s psom, ki naj bi bil ukraden in z ogromnim abscesom.

 Na pregled je tudi prišel gospod z mačkom, ki smo ga morali držati mi. Ker nam Srbski jezik ne gre kot po maslu smo bili v dilemi ali se je gospod bal igle, krvi ali pa nasplošno mačk.

 Po počitku smo se odločili za sprehod, da se malo razmigamo in odšli do Beograda na vodi. Pot, ki smo jo izbrali sedaj nam je bila bolj všeč kot prejšnjič, saj smo ves čas hodili ob vodi. Sprehodili smo se do Galerije, kjer smo najprej nekaj pojedli, potem pa se odločili da gremo še malo po trgovinah. 

Torek je bil več ali manj podoben ponedeljku za razliko, da smo zjutraj imeli 2 kastraciji in 2 sterilizaciji uličnih mačk. Na pregled so večinoma prihajali pacienti, ki okrevajo po operaciji ali pa so samo prišli po dozo vitaminov ter elektrolitov.

Na Rakovici sva dan začeli isto kot v ponedeljek. S sterilizacijami in kastracijami. Občutek imava, da bi jih zdaj lahko že same opravile, saj sva pri toliko različnih že sodelovali. Imeli smo tudi dve psici v zgodnji brejosti. Med opravljanjem sterilizacije sva videli majhne zarodke, kar se nama je zdelo zanimivo. Je bilo pa veliko manj dela kot v ponedeljek, saj smo končali že ob 11h. Ko smo končali z delom sva sedeli na soncu, si ogledali celotno zavetišče in nestrpno čakali na hrano. Popoldne smo si ogledali živalski vrt Beograd. Prva stvar ki nas je presentila je bila cena kart, bile so le 4€. Posledično smo mislili, da bo zato notranjost slabša kot pri nas. Ko smo vstopili v živalski vrt smo bili presnečeni. Imeli so veliko različnih vrst živali. Natalija je bila najbolj navdušena nad flamingoti in pri njih zapravila veliko časa. Imajo tudi krokodila, še zdaj se sprašujemo ali je bil eden izmed njih umeten saj se ni premaknil cel čas, ki smo ga preživeli tam. 

  

Po opravljenjem prvem krogu po živalskem vrtu smo ugotovili, da smo nekaj živali izpustili, to se nam je zdelo čudno saj smo obšli celoten živalski vrt. Vrnili smo se po naših stopinjah in izvedeli, da smo z enim ovinkom spustili še polovico živalskega vrta. Čeprav je živalski vrt zelo velik  imajo večino živali večkrat, na večih mestih. Prav tako nas je razočaralo to, da so določenim zmanjšali prostor zato da so tam postavili klopice za ljudi. Na koncu pa smo še vstopili v kletko od ovc in alpak. Določena alpaka si je izbrala Urbana za svojo tarčo in cel čas izgledala, kot da ga želi pljuniti. Dan smo zaključili s ponovnim obiskom shopping centra in večerjo doma.

Srbija- 7. in 8. dan

Zjutraj smo najprej pojedli zajtrk, potem pa se sprehodili do kombija in odšli do Požarevca, do Natalijine širše družine. Ko smo prišli, so nas vse zelo lepo sprejeli in bili so nas zelo veseli. Po krajšem spoznavanju so nas pogostili z veliko hrane. Bilo jo je toliko, da je na koncu izgledalo kot, da nismo nič pojedli.

Ko smo že mislili, da je to to, so prinesli še tri dodatne pladnje hrane.

Naši želodci so bili že prepolni, ko so seveda prinesli še sladico.

Po vsej hrani smo se malo spočili in se pogovarjali, potem pa smo se odločili da bomo profesorico naučili plesati kolo.

Seveda smo bili vsi mnenja, da ji je šlo odlično ;).

Kasneje smo se odpeljali do jezera, kjer smo namočili samo noge, ker smo pozabili kopalke.

  

Malo smo se tudi sprehodili, potem pa je bil že čas, da gremo še do babe Slavice in djeda Zorana. Tam se je zgodilo nekaj zelo nepričakovanega- dobili smo še eno kosilo. 

Čisto obupani smo sedli za mizo in komaj spravili sarme po grlu. Ker res nismo morali več, smo polno hrane dobili še za domov. Ker je bil že čas za odhod nazaj proti apartmaju, smo se od vseh lepo poslovili in se zahvalili za gostoljubnost. Zvečer smo si zunaj ogledali še nogomet(Inter-City).

Osmi dan smo bili utrujeni od vse te hrane in smo dopoldne bolj kot ne počivali. A vseeno smo si želeli vsaj nekaj ogledati. Najprej smo nameravali na Ado, navsezadnje pa smo se odločili, da gremo do Avale. Ko smo se sparkirali smo najprej odšli proti nekim visokim stopnicam. Občudovali smo razgled in pa prosili neznanca, da nas fotografira.

Tudi profesorica je na sprehodu ZELO uživala, kot se opazi tudi na sliki.

Potem smo se z dvigalom povzpeli še na stolp, ki je visok kar 204 metre. Razgled smo poslikali in obenem razmišljali, kaj bi se zgodilo, če bi telefon iz te višine padel na neko osebo. Urban je hitro razmislil, kako bi se iz te situacije rešil. Rekel je, da rečeš samo: “ Oopsie daisy I’m such an aquarious.” Spet mu je uspelo, da smo se vsi smejali. 

Na poti domov smo se ustavili še pri stadionu Crvene Zvezde v upanju, da ga bomo lahko videli iz notranje strani, ampak žal nismo imeli te sreče.

Sledila je pot do apartmaja, kjer smo se pripravili za naslednji delovni dan.

Srbija- 5. in 6. dan

 Peti dan na urgenci se je začel tako, da sva spoznali veterinarja, ki ga prejšnje dni še ni bilo, Uroša. Zdel se nama je zelo prijazen in zgovoren. Takoj ob 8h zjutraj smo začeli s sterilizacijami. Uroš nama je pri vsaki operaciji odprl nov pogled na to, saj nama je vse zelo podrobno razložil. Od 8.00 do 12.30 smo brez prestanka sterilizirali več mačk in dve psici. Naučili sva se, da se pri mačkah rez naredi nižje, kot pri psih in če ne zarežeš na pravem mestu sam sebi narediš še več dela. Ena je bila tudi breja in veterinar naju je vprašal, če bi radi zarodke secirali, ampak smo bili vsi že čisto preveč lačni, hrana pa je že dišala iz kuhinje. Fanta sta na Rakovici opazovala nekaj kastracij in pa pomagala čistiti kri s tal.

Po delu smo si malo odpočili, potem pa se odločili, da si gremo pogledati hram Svetog Save. Do tja smo hodili kar nekaj časa, ampak se je splačalo.

 

Notri so imeli tudi polno brojanic in kron, ki si jih nismo kupili, ker so bile izven našega budgeta. Najbolj nas je presenetila velikost cerkve, saj je bila ogromna. Urban pa je med potjo spet dobil navdih za nov ‘quote’, ki se glasi: “Mene so starši gledali kako odraščam, jaz pa jih zdaj gledam kako se starajo.”

Šesti dan smo se zbudili kot po navadi in se sprehodili do našega prevoza. Med potjo smo izvedeli, da danes ne gremo na naša običajna delovna mesta, ampak si gremo ogledat dve zavetišči. Najprej smo se odpeljali do zavetišča Ovče, ki se nam je od zunaj zdel kar dobro urejen. Tam nismo bili dolgo, pogledali smo si le mačke, ki so bile skupaj v veliki zunanji kletki. Videli smo tudi mladičke, ki so prišli pred dvema dnevoma. 

 

Za tem smo se poslovili in se odpeljali še do Zemuna. Ta je eden največjih zavetišč v Beogradu, v njem pa je več kot 1200 psov. Povprečna starost psov tukaj pa je 8 plus. Psi so skupaj nameščeni v večih kletkah, zato nas je zanimalo po kakšnem principu izbirajo kateri psi bodo skupaj. Odgovor je bil zelo kratek in jedrnat: “težko!” Rekli so, da jih čisto po naključju dajo v isto kletko in včasih se šele po nekaj dneh ali tednih pokaže, da se določen pes pač ne razume s tistimi v kletki, kamor so ga namestili. Najbolj so nas očarali mladički, ki so bili v manjših kletkah in ne skupaj s starejšimi. 

 

Za konec pa smo se sprehodili še med starejšimi psmi, kar nam je bilo še najbolj grozno, saj so vsi lajali in skakali po ograji.

Zvečer smo šli še malo po mestu, kjer smo srečali zelo veselega gospoda, ki je naši profesorici namenil stavek, ki si ga bomo vsi zelo dobro zapomnili: “Dobra si ko najbolji kokain.” Brez dvoma je bil to vrhunec našega večera.

Srbija- 3. in 4. dan

Tretjega dne smo se vsi potihem bali, ker je bil naš prvi delovni dan. Punce so poslali v Urgentno kliniko za poškodovane pse in mačke Beograd, fanta pa v zavetišče v Rakovici.

V Urgentni kliniki se je dan začel z malo daljšo jutranjo kavo. Začeli smo dobivati prve stranke vse z približno istim problemom. Zdelo se nama je kot da se nama predvaja vedno isti posnetek brez konca. Dan smo nadaljevali s 6 sterilizacijami, pri katerih sva tudi veliko sodelovali, čeprav je sprva kazalo drugače. Opazili sva, da je edini način da dobiva kaj za delati tako, da za delo same prosiva in to sva tudi storili. Dokazali sva, da imamo veliko več znanja kot so od nas pričakovali. Predvsem, pa je njihov sistem popolno nasprotje našega. Zdi se nam, da je pri nas vse bolj strogo, vsaj glede higienskih ukrepov. Najbolj naju je presenetilo to, da vsi kadijo kar notri v ambulantah. Drugače pa poteka tudi celoten postopek med operacijami, vse je bolj sproščeno in bolj “v izi”. Med sterilizacijami sva navajeni na konstantno spremljanje stanja živali (na vsake 5min se preveri količina kisika, koliko anestetika dobiva, temperatura, pulz in dihanje), medtem ko tukaj to poteka popolnoma drugače. Spremlja se le ali je žival živa in pa količina anestetika, ki ga aplicirajo intravenozno. Je pa to popolnoma razumljivo, saj je njihov namen predvsem to da se čim več živali kastrira in sterilizira, zato da se zmanjša populacija potepuških psov in mačk. Najbolj absurdne so se  nama zdele stvari, zaradi katerih so ljudje klicali na urgenco. Postavljali so neumna vprašanja, kot so cena cepiva in ali so oni zmožni žival sterilizirati. To nama je bilo čudno, saj vsi vedo da je ta urgentna številka namenjena za mačke in pse v smrtni nevarnosti, ostale stvari se lahko izve tudi drugje. Najbolj adrenalinska stvar, ki se nama je zgodila že kar prvi dan je bila to, da smo na sterilizacijo dobili mačko, ki je bila zelo agresivna in ni nikomur dovolila, da bi se ji približal, to pa nam je predstavljalo velik problem pri aplikaciji anestetika. Sprva sva z veterinarko Aleksandro poskusili aplicirati anestetik skozi kletko. Plan je bil da jo midve zamotiva medtem, ko ona aplicira, a smo hitro ugotovili da nam mačka ne bo pustila blizu, saj je opazovala vsak premik, vseh v ambulanti. Veterinarka si je nadela debele rokavice, ki služijo ravno temu, da se pred takimi mačkami zavarujemo, a ji rokavice niso prav dosti pomagale. Ko jima je ušla iz kletke se je postavila na vrh ultrazvoka. Nekajkrat smo jo skoraj dobili, a se je vsakič nekako izmuznila. Pri tem je tudi eno izmed veterinark grdo poškodovala, ugriznila jo je v prste in ji popraskala polovico roke. Na koncu smo jo uspeli ujeti s pomočjo delavca, ki dela vse možne stvari. Tudi med sterilizacijo kljub anestetiku ni bila ravno mirna.

Tudi fanta sta bila zelo presenečena nad higieno med samim delom. Prvi dan so ju lepo postregli in vse razkazali. Plezala sta  na lestev, zato da sta lahko videla vse pse, ki jih imajo v tem zavetišču. Imajo jih več kot 1000. 

Četrti dan sva na urgenci začeli s crkljanjem mlade mucke. 

Zopet je bilo za urediti veliko sterilizacij, a dobili smo tudi dva težja primera, psa, ki sta imela zlomljeno nogo. Najprej je bil na vrsti malo starejši, ki si je zlomil kar obe zadnji stegnenici. Bilo je zelo zanimivo, saj sva kaj takega prvič videli v živo in tudi kirurg je bil zelo prijazen in nama sproti vse razlagal in dovolil da slikava ali snemava.

Operacija je potekala mirno, brez kakršnih koli zapletov. Kirurg je najprej zarezal v kožo, da je prišel do zlomljene kosti in nato skozi njo prevrtal s pinom in na drugi strani kosti skozi kožo ven. S pomočjo tega je potem spojil oba dela kosti(osteosinteza). Razložil nama je, da pin ostane tam celo življenje. Da se ga sicer skrajšati in glede na to, da je pes še mlad ga tkivo lahko sčasoma tudi preraste.

Kost pri drugem psu je bila bolj počena, zato je bilo potrebno vstaviti tudi žičko. Žičko je vstavil zato, ker sam pin ne bi moral kosti držati skupaj. 

Fanta sta zaradi večjega kolektiva imela manj dela, zato sta pomagala s čiščenjem.

Kljub utrujenosti, smo se zvečer odpravili še na krajši sprehod po mestu in slučajno obiskali tudi muzej. To je bila Galerija Srbske akademije in umetnosti. Po njej smo se sprehodili in občudovali slike.

Ko smo že hoteli domov, smo na ulici srečali spidermana. Seveda sta se morali punci tudi slikati.