V petek, 2.6.2023, smo natovorili kombi in se odpravili proti Beogradu, Srbiji. Namen našega odhoda je praktično usposabljanje v smeri veterine. Prakso bomo opravljali v veterinarskih ambulantah in se naučili veliko novega, ter spoznavali razmere, ki jih imajo tukaj v Srbiji.
Prvi dan v Beogradu se je začel s premočno kavo in predragim zajtrkom. Ko so nas nehala peči usta smo se odpravili na sprehod po pešpoti ob reki Savi, ki je zelo umazana in sproti ugotavljali, da promet ni nekaj dobro urejen. Tam smo si malo odpočili noge, a jo kar hitro popihali proti trgovini, kjer smo morali kupiti sestavine za zajtrk. S profesorico smo namreč sklenili dogovor, da ji mi pripravimo zajtrk, ona pa nam prinese toaletni papir. Obljube seveda ni držala. Po nakupih smo postali lačni, kar nas je pripeljalo do Čevabdžinice Drama, kjer smo pojedli avtentične čevape z lepinjo polno kajmaka. Čakal nas je še ogled parka Kalemegdan, kjer smo si ogledali tanke, ladje in zanimive rove, ki naj bi imeli 17 stopinj celzija. Kalemegdan je tudi največji in zgodovinsko najbolj pomemben park v Beogradu. Občudovali smo razgled in pa naredili par slik na tankih za na instagram. Celoten Kalemegdan obdaja zelenje in zgodovinske zanimivosti, prav tako pa nepozaben pogled na celoten Beograd. Zvečer smo bili po dnevu, ki se ti zares vtisne v spomin zelo utrujeni, zato smo večer izkoristili za kratek sprehod po mestu in pa ogledu filma v apartmaju.Cel dan pa nas je spremljalo vprašanje, ali so v Srbiji večje žlice, ali pa je kava pač močnejša.
Drugi dan smo se odpeljali proti zavetišču do tete Zorice, kamor smo odnesli tudi nekaj pasje hrane. Na poti do tja, smo se nekajkrat zgubili, vmes smo pristali tudi v nekem romskem naselju, kjer so imeli tudi konja, ki se je prosto sprehajal po cesti, kar se nam je zdelo zanimivo.
Ko nam je končno uspelo priti do hiše od Zorice, smo bili seznanjeni s tem, da bomo pot morali nadaljevati z drugim avtomobilom- Lado. Sprva smo se čudili, zakaj gremo v avto, ki se je zdel kot da bo ravnokar razpadel ampak smo kmalu dobili odgovor. Najprej smo vso hrano naložili v prtljažnik, nekaj tudi na streho, saj smo se znašli in jo pritrdili s povodci. Zorica nam je dala zelo dobra navodila in nas vsake 3 minute klicala, da je preverila če se zopet nismo izgubili. Mislim, da poti do tega zavetišča ne bo nihče pozabil, saj smo se počutili kot da smo na safariju. Z avtom smo plavali po lužah, voda je škropila vsepovsod in hrana je padala iz neba. Zorico je že pošteno skrbelo kje smo, a nam je na koncu od sreče veselo mahala. Sledil je ogled zacetišča, ki je bil precej dobro urejen. Videli smo tudi pse s srčno glisto in nekatere, ki so bili podobni ovcam, zaradi izpadajoče dlake. Tam so nas lepo pogostili z burekom in kavo. Ko smo prišli domov, smo se vsi najprej stuširali, potem pa si prvič sami skuhali kosilo. Jedli smo testenine s tuno, na katere je bila povabljena tudi profesorica in kosilo tudi pohvalila. Po krajšem počitku smo se sami odpravili pogledat Beograd na vodi, ki se nam je do zdaj zdel najbolj urejen in moderen del mesta. Opazovali smo visoke stavbe in se sprehajali ob vodi. Do tja pa smo prišli s pomočjo google mapsa. Za nazaj smo se odločili, da poiščemo avtobus, ki pelje do našega apartmaja in to uspešno. Rade volje bi vam povedali kateri avtobus je to, ampak se nemoremo zmeniti ali je EK02 ali EKO2 Na začetku smo se zelo gužvali, potem pa se je malo sprostilo in prišli smo do zadnje postaje živi in zdravi. Citat dneva je bil: “zgubiš takrat, ko te čustva premagajo.”
Ni komentarjev:
Objavite komentar