Srbija- 5. in 6. dan

 Peti dan na urgenci se je začel tako, da sva spoznali veterinarja, ki ga prejšnje dni še ni bilo, Uroša. Zdel se nama je zelo prijazen in zgovoren. Takoj ob 8h zjutraj smo začeli s sterilizacijami. Uroš nama je pri vsaki operaciji odprl nov pogled na to, saj nama je vse zelo podrobno razložil. Od 8.00 do 12.30 smo brez prestanka sterilizirali več mačk in dve psici. Naučili sva se, da se pri mačkah rez naredi nižje, kot pri psih in če ne zarežeš na pravem mestu sam sebi narediš še več dela. Ena je bila tudi breja in veterinar naju je vprašal, če bi radi zarodke secirali, ampak smo bili vsi že čisto preveč lačni, hrana pa je že dišala iz kuhinje. Fanta sta na Rakovici opazovala nekaj kastracij in pa pomagala čistiti kri s tal.

Po delu smo si malo odpočili, potem pa se odločili, da si gremo pogledati hram Svetog Save. Do tja smo hodili kar nekaj časa, ampak se je splačalo.

 

Notri so imeli tudi polno brojanic in kron, ki si jih nismo kupili, ker so bile izven našega budgeta. Najbolj nas je presenetila velikost cerkve, saj je bila ogromna. Urban pa je med potjo spet dobil navdih za nov ‘quote’, ki se glasi: “Mene so starši gledali kako odraščam, jaz pa jih zdaj gledam kako se starajo.”

Šesti dan smo se zbudili kot po navadi in se sprehodili do našega prevoza. Med potjo smo izvedeli, da danes ne gremo na naša običajna delovna mesta, ampak si gremo ogledat dve zavetišči. Najprej smo se odpeljali do zavetišča Ovče, ki se nam je od zunaj zdel kar dobro urejen. Tam nismo bili dolgo, pogledali smo si le mačke, ki so bile skupaj v veliki zunanji kletki. Videli smo tudi mladičke, ki so prišli pred dvema dnevoma. 

 

Za tem smo se poslovili in se odpeljali še do Zemuna. Ta je eden največjih zavetišč v Beogradu, v njem pa je več kot 1200 psov. Povprečna starost psov tukaj pa je 8 plus. Psi so skupaj nameščeni v večih kletkah, zato nas je zanimalo po kakšnem principu izbirajo kateri psi bodo skupaj. Odgovor je bil zelo kratek in jedrnat: “težko!” Rekli so, da jih čisto po naključju dajo v isto kletko in včasih se šele po nekaj dneh ali tednih pokaže, da se določen pes pač ne razume s tistimi v kletki, kamor so ga namestili. Najbolj so nas očarali mladički, ki so bili v manjših kletkah in ne skupaj s starejšimi. 

 

Za konec pa smo se sprehodili še med starejšimi psmi, kar nam je bilo še najbolj grozno, saj so vsi lajali in skakali po ograji.

Zvečer smo šli še malo po mestu, kjer smo srečali zelo veselega gospoda, ki je naši profesorici namenil stavek, ki si ga bomo vsi zelo dobro zapomnili: “Dobra si ko najbolji kokain.” Brez dvoma je bil to vrhunec našega večera.